Recenzija : Martin Krpan v Križankah, 13.3.2023

Martin Krpan Aleksandre Naumovski Potisk

 

V Viteški dvorani Križank smo si s skupino osnovnošolskih otrok lahko ogledali predstavo Martin Krpan skladateljice Aleksandre Naumovski Potisk. Predstava je nastala pod režijskim vodstvom Filipa Samobora na podlagi libreta, ki je nastal po Levstikovi povesti z dopisanimi arijami in ga je podpisal Saša Potisk. Predstava je opera za otroke, čeprav je glede na naslov v njej precej govorjenega teksta (Levstikovega). Takšna odločitev je namerna saj gre za predstavo o povesti sami vsaj toliko kolikor za vsebinsko predstavitev zgodbe. Zanimiv in svež koncept. Tudi razdelitev vlog presega običajne operne uzance, saj je vloga predpostavljena njenemu nosilcu. Tako v resnici spremljamo potovanje Krpanovega klobuka in cesarskih ogrinjal, ki si jih služabniki med pripovedovanjem zgodbe medsebojno podajajo. Obleka naredi človeka torej, vendar domiselno in duhovito. Pevsko so se izkazali vsi trije – Matej Vovk (vodja služabnikov, cesar, Krpan) , Urška Kastelic (strežnica, Krpan, Kobilica) in Martina Burger (strežnica, Sol in cesar). Za klavirjem jih je spremljala avtorica opere Aleksandra Naumovski Potisk (tudi v vlogi ene od strežnic in cesarice). Da bi bilo vse skupaj še zanimivejše smo bili deležni rekviziterskih »domislekov iz grajske kuhinje«, saj so z njimi ustvarjalci predstave nadomestili vse običajne potrebščine. Tako je metla postala lipa, kuhinjska sekirica mesarica, pokrovka ščit, cedilo čelada in podobno. Domiselne duhovito in za publiko neverjetno privlačno, še posebej če vzamemo v obzir tiste, ki jim je predstava v prvi vrsti najbolj namenjena – otroke. Vendar pa moramo postavitev Martin Krpana vzeti tudi nekoliko bolj resno, saj so za površinskim humorjem in vsem poznano zgodbo skrite marsikatere poteze, ki jo konec koncev delajo privlačno za vse starostne skupine. Tako lahko na spletni strani preberemo (in opazimo v predstavi) o družbeno kritičnih nasprotjih takratne in sodobne družbe. Smešenje lika cesarja Janeza hitro postane kritika razslojenosti same služabniške skupine, ki igro v igri uprizarja. Prav tako sta kobila (nekaj o Krpanovi kobili piše tudi Cankar) in sol močna simbola dveh nasprotujočih pogledov – arija Soli je tako neke vrste apologija izobraženosti in opomin neumnosti, hkrati pa Kobila opozarja pred apriornim čaščenjem tujega (angleške soli na primer).

Predstava je torej ne samo lepo in kratkočasno doživetje, temveč je  tudi umetniško premišljen izdelek, ki prekipeva od originalnosti in ustvarjalne iskrivosti. Ni potrebno posebej poudarjati, da je v tej obliki odličen material tudi za pedagoško delo v šolah, kar se je izkazalo tudi tokrat – skozi odziv otrok in komentarje njihovih učiteljic oz. učiteljev. Priporočljivo torej za vsakogar. MM