Najbrž v naših krajih ni otroka, ki ne bi zrasel ob Levstikovi zgodbi – bodisi skozi branje slikanice (najbolj verjetno ob ilustracijah Toneta Kralja) bodisi ob poslušanju radijske igre ali uprizoritve v gledališču. Martin Krpan je v slovenski kulturi klasičen lik. Je slovenski junak – nekje med Piko Nogavičko, ko premika konja in Batmanom, ki rešuje mesto. V časih narodnega prebujanja je utelešal moč in razum slovenskega naroda, ki je v iskanju lastne identitete in subjektivitete, svojo takratno državno tvorbo čutil kot čedalje bolj omejujočo. Krpan ni (?) prevratnik; je iznajdljiv, potrpežljiv in že skoraj preveč praktičen, saj »mu ni mar za delo«. Ne, raje tovori prepovedano sol. Težave rešuje brez jamranja ( ! ) in zapletanja, z zdravo pametjo in zelo dobro loči pomembno od nepomembnega. Vendar – slovenska nacionalna zgodba se je od Levstikovih časov krepko spremenila, z njo pa tudi pozicija državljana v odnosu do oblasti. Če je bila prej oblast tuja in narodno zatiralska je sedaj »naša«. Če je bil »šverc« takrat dejanje iznajdljivosti in pameti, gre sedaj za davčno utajo, ki je kriminal. Vprašati se moramo, kaj pomeni to za dojemanje lika junaka, še posebej skozi prizmo nekritične ponudbe njegovega moralnega odseva otrokom skozi šolski kurikulum.