Sivi volk na pikniku

»Volčji piknik je piknik, ki se ga je treba bati, o tem ni nobenega dvoma. – Pa ni tako! Take stvari si o volku le mislimo, če ga ne poznamo. Zato ne smemo nikoli reči: Volk je volk! Kot tudi ne: Pujsa imamo za soseda … Mavrične ribice so domišljave, da o zlatih niti ne govorimo … Lisice niso nič drugega kot zvite tatice … In Juri Muri bo vedno navaden packon … A do spoznanja, da stvari niso vedno take, kot se nam zdijo, če jih gledamo površno, pogosto prej pridejo otroci kot odrasli. Zato ni čudno, da imajo v tej slikanici glavno besedo trije simpatični – ne pujski, ampak volčiči: volkec Vili, volkec Vlado in volkulja Vita. Kdo ve, ali bodo razpletli očkovo zadrego: veliki sivi volk nujno potrebuje prijatelja.« (Morfemova čitalnica: Sivi volk na pikniku; iz predgovora k slikanici dr. Igorja Sakside: »Prijazni volk, košček jagodne pite, prosim!«)

Sivi volk na pikniku je izjemno uspešna slikanica priznane slovenske pisateljice otroških knjig Helene Kraljič, ki včasih objavlja tudi pod psevdonimom Lucija Emiliani). V predstavi, ki je namenjena najmlajšim, je pravljica opremljena z glasbeno suito V gozdu za saksofon in klavir, op. 15, skladateljice Aleksandre Naumovski Potisk, ki avtoričino branje zgodbe smiselno režijsko (režija Saša Potisk) dopolnjuje v bralno-glasbeno predstavo.

V gozdu, op. 15 - suita za saksofon in klavir

Suita za saksofon in klavir V gozdu / In the forest op. 15 Aleksandre Naumovski Potisk je večstavčna skladba, ki je namenjena otroški in mladinski publiki. Komponirana je na dostopen, barvit in slikovit način ter prinaša glasbene opise gozdnih živali (Volk, Jelen, Divja svinja ...), gozdnih pejsažov in občutkov naključnega obiskovalca. Najmočnejšo in razvojno naravnano melodiko prinaša tema Volka, ki je nekakšen glasbeni subjekt celotne suite in edini prinaša več kot samo karakterno označitev. Povsem karakterno prikupni in prepoznavni sta Jelen z dvojno (ponosno-igrivo in zasanjano-zaljubljeno) naravo in divja svinja s svojo družino, ki prinaša nezgrešljiv ritmično poudarjen zvočni material, obogaten tudi z raširjenimi tehnikami igranja na saksofon. Uvodni in končni stavek sta povezana in mirita tudi kdaj temačne vmesne sekvence z radostno plesno temo - v gozdu je vendarle, kljub občasnim težavam, vedno lepo, vse prav in v soncu ...

Pa še o senčni strani pravljice

Sivi volk na pikniku je prav posebna pravljica. Je postmoderna pravljica, ki izvrstno ujame aktualni trenutek narcisoidnega sveta (Lasch), pedocentričnega in prenapolnjenega z modeli permisivne vzgoje. Gre za zrcalno pravljico o socializaciji, ki je po vzgojnih standardih potrebna otroku, vendar pa Sivi volk ni otrok. Je oče, za katerega njegovi otroci, volkci, nimajo časa in kljub poskusom, da bi preživeli nekaj kvalitetnega družinskega časa ne uspe – zaradi prenatrpanega urnika otrok! Zreduciran je na starševski servis zagotavljanja pogojev za srečno otroštvo in razvoj svojih potomcev in živi v senci kategoričnih imperativov zadovoljevanja njihovih potreb, želja in muh. Skladno s to ekspozicijo morajo seveda otroci poiskati funkcionalno rešitev za družabno življenje očeta, ki se ne znajde najbolje v svetu in ki je med drugim tudi žrtev predsodkov – vsi volkovi pač ne goltajo Rdečih kapic, nekateri so prijazni (še en obrat!). Gledamo torej na glavo postavljeno podobo težav pri vzgoji in urejenosti sodobnega sveta, za nekakšno senco, ki jo vrže preveč reflektorske pozornosti zgolj na otroka in vsesplošno slavljenje svetle Prihodnosti in večne Mladosti. Vendar preveč svetlobe na objekt vrže senco, ki pa sama marsikaj razkrije, če se le z dovolj zavedanja zazremo vanjo…