Sivi volk na pikniku je prav posebna pravljica. Je postmoderna pravljica, ki izvrstno ujame aktualni trenutek narcisoidnega sveta (Lasch), pedocentričnega in prenapolnjenega z modeli permisivne vzgoje. Gre za zrcalno pravljico o socializaciji, ki je po vzgojnih standardih potrebna otroku, vendar pa Sivi volk ni otrok. Je oče, za katerega njegovi otroci, volkci, nimajo časa in kljub poskusom, da bi preživeli nekaj kvalitetnega družinskega časa ne uspe – zaradi prenatrpanega urnika otrok! Zreduciran je na starševski servis zagotavljanja pogojev za srečno otroštvo in razvoj svojih potomcev in živi v senci kategoričnih imperativov zadovoljevanja njihovih potreb, želja in muh. Skladno s to ekspozicijo morajo seveda otroci poiskati funkcionalno rešitev za družabno življenje očeta, ki se ne znajde najbolje v svetu in ki je med drugim tudi žrtev predsodkov – vsi volkovi pač ne goltajo Rdečih kapic, nekateri so prijazni (še en obrat!). Gledamo torej na glavo postavljeno podobo težav pri vzgoji in urejenosti sodobnega sveta, za nekakšno senco, ki jo vrže preveč reflektorske pozornosti zgolj na otroka in vsesplošno slavljenje svetle Prihodnosti in večne Mladosti. Vendar preveč svetlobe na objekt vrže senco, ki pa sama marsikaj razkrije, če se le z dovolj zavedanja zazremo vanjo…